Sodelavci v času vojne
Čeprav so vsi sodelavci v podjetju JYSK Ukrajina v isti tragediji, pa težke trenutke doživljajo različno.
Nekateri delajo v trgovini. Nekateri so v oboroženih silah ali v obrambi, ki ščiti civilno prebivalstvo. Nekateri pa so dneve in noči preživeli v kleteh ali bombnih zakloniščih, obkroženi s sovražnikom.
JYSK ima stike z vsemi in v nadaljevanju lahko preberete nekaj njihovih osebnih zgodb.
Prva pomoč za ranjene
Andriy Bezkhlibny, področni vodja za pohištvo v Kijevu, in njegova sodelavka ter partnerica Alina Dorosh, ki je specialistka za podporo pri službi za pomoč kupcem, pomagata patruljni policiji.
Preden se je Andriy pridružil podjetju JYSK je bil višji poročnik medicinskega osebja. Oba z Alino sta imela osnovno znanje prve pomoči za ranjence. V prvih dneh vojne sta usposabljala vojake v zagotavljanju prve pomoči. Zdaj sodelujeta s policijo in rešujeta življenja.
»JYSK je naši enoti pomagal s spalnimi vrečami, odejami in brisačami. Poleg tega smo po zaslugi sodelavcev iz službe za pomoč kupcem kupili vse, kar policija potrebuje,« pravi Alina.
»Zahvaljujemo se podjetju za podporo, pomoč in skrb. Zdaj je težko in strašljivo in tudi mene je strah vsakič, ko grem na misijo. Toda to je zdaj nova normalnost v Ukrajini in vsi opravljamo pomembno delo na naših frontah,« pravi Andriy.
Od Harkova do Lvova
Vodja trgovine Oleksiy Simbiriov iz mesta Harkov je bil po sedmih dneh bombardiranja evakuiran v zahodno Ukrajino.
»Po prihodu v Lvov sem takoj prosil, če lahko grem v službo, in začel sem naslednji dan. Te priložnosti sem bil zelo vesel, saj delovne naloge odvračajo pozornost od težav, tesnobe in spremljanja novic,« pravi Oleksiy.
»Ponosen sem, da se podjetje JYSK ni umaknilo, temveč je prostovoljcem podarilo veliko blaga. Odprli smo nekaj trgovin za naše kupce. Potrebujejo nas, saj prodajamo pomembne dobrine. Povpraševanje po preprogah, vzglavnikih, ležiščih, spalnih zofah je daleč preseglo razpoložljive ponudbe. Prodali smo vse, kar se je lahko prodalo! Z naše strani se trudimo, da bi kljub posebnim delovnim pogojem vsakemu kupcu zagotovili edinstveno storitev,« doda Oleksiy.
Devet dni v kleti
Yulia Bondarchuk, vodja trgovine v Buchi, nedaleč od Kijeva, je devet dni živela z otroki v kleti, obkrožena z bojem zunaj.
»Najbolj grozna stvar tam je bila negotovost. Strah nas je bilo iti ven in nenehno smo slišali bombardiranja, helikopterje ter lovska letala. Šokantna novica je bila, da je v nakupovalni center, kjer je bila naša trgovina, priletela granata in izbruhnil je požar,« pravi Yulia, ki je bila sama z otroki, saj je bil njen mož v tujini.
»Končno smo našli moškega, ki je imel avto in nas je upal peljati vstran. Hitro sem zbrala svoje otroke in dva mačka, kajti to so bile najpomembnejše stvari. Po vseh teh dogodkih mi materialne stvari nič več ne pomenijo. Potem se je vse zdelo kot v sanjah: kak smo odhajali in kako strašljivo je bilo. Mislim, da sploh nisem dihala. Ljudje z mitraljezi, streli nad glavo. Spomnim se, da sem se vsem zahvalila, da sem živa. Zelo sem hvaležna ljudem, ki so pomagali v tej grozni situaciji,« pojasnjuje Yulia.
Trdna enotnost
Anastasia Zakharova iz trgovine v Buchi je bila skupaj z možem in triletnim sinom skoraj dva tedna obdana z groznimi razmerami.
»Drugi dan vojne ni bilo več interneta. Po treh dneh smo bili brez luči in vode, po sedmih dneh pa ni bilo več bencina. Pravijo, da se človek lahko navadi na vse. Da, prilagodili smo se. Iz vodnjaka smo nosili vodo v vedrih, na dvorišču zgradili peč za kuhanje, na agregat točili bencin iz avtomobilov, da smo si polnili telefone. Vsi sosedje smo postali ena močna ekipa,« pravi Anastasia.
»Potem je postalo zelo strašljivo, ko se nam je približal spopad in se tri ure odvijal tik pred hišo. Imela sem samo eno misel: oditi z otrokom, ampak bilo je prepozno, naše mesto je bilo okupirano. Okoli našega stanovanjskega kompleksa so stale kolone vozil nasprotnikov. Čakali smo na humanitarni koridor, ki se je končno odprl 8. marca. Pobeg je trajal zelo dolgo v več kilometrski koloni. Videli smo vse: opremo, nasprotnike. Na vsakih sto metrov so stali z mitraljezi, okoli nas pa je bilo slišati le eksplozije. Nismo vedeli, kaj bo z nami. Ko smo prišli do naše vojske, smo vsi jokali: Najhujši trenutki v mojem življenju so bili za mano,« razlaga Anastasia.
Katerynin »ženski bataljon«
Kateryna Hrushchenko iz trgovine v Harkovu je bila prisiljena zapustiti svoj dom in mesto, zdaj pa organizira humanitarno pomoč v vasi blizu mesta Harkov.
Zraven je okoli 500 priseljencev iz Harkova. Številni ti ljudje so bili redni kupci v trgovini JYSK, v kateri je delala.
»Vsak dan imam veliko dela: sestavljam sezname migrantov, zbiram potrebe in prošnje stanovalcev, pakiram in izdajam humanitarno pomoč itd. Vendar sem se odločila, da se ne bom ustavila pri tem. Pridružila sem se ženski prostovoljski skupnosti. Naša organizacija združuje močne in aktivne ženske iz različnih delov Ukrajine. Me smo »ženski bataljon«! Imamo lastno spletno stran in aktivno razvijamo strani na družbenih omrežjih,« pravi Kateryna.
